2006 Sloveno – Pesmi

Navzocnost in nelocljiva povezanost

Nato razjasnitev zvezd
in ti, ki se vračaš, ki spet postajaš kisik,
ki se poraja;
voceh imaš pot, in povabilo,
kako nas misli preplavljajo
in so v prihodnosti tiste,
ki nas imajo rade.
In če se listi, ki zaupajo,
neke noci
upognejo, jih ti naredi zlate, jih ti
naredi srebrne


Pogled, lei imaš svetiobo,
ki trepeta znotraj, od moči
in začudenja,
od miline in poraza: srecam te
na vogalu
stanovanjskega bloka in prej kot zvezdo

in če imaš namig
zame, naj počakam
ne zato, ker zrak drhti,
poslušam ga,
ki naju odtuji
nama sarnima, nama prej
kot svetu


 

Ura je štiri
zjutraj,
bil sem zaspan in sem vozil
naprej v megli in v ljubezni,
ki jo je vnel poljub,
ki jo je dal poljub. Cesta je jasna
kot nebo in življenje,
in nenadoma je legenda,
je dirka vetra,
velikega motorja,
ki jo je ugrabil


Pesnik piše, potuje,
in začenja znova.
Zasleduje ga
srce.
Predstavlja si zvezdnata mesta,
misli na daljne odmeve.
Vasih

teče skozi gosto grmičevje
in se izgubi…
in ni vrnitve;
a tam se odloča potovanje
(potovanje, ki daje znak)
in poezija narekuje zemljevid,
in zemljevd
zaklad


Železnica, v tem kraju,
samotnem v gozdovih, ki je moj sluh,
odmeva daleč, ko mimo vozijo vlaki,
in v sebi ugledam svet z mejami
….
psi Iajajo na stezah,
zvonovi zvonijo
ob določenih urah, in tista tišina, ki je
v vaseh, tista vas,
ki je brez imena


Če je tako… (kot je ostra
misel ali dojemanje),
v premagovanju
je tvoja dolžnost (živeti); dokler čas
(ves) ne poide, in tudi dih
smrti


Znaki so sneg,
kosmi ničesar
za nebo, prostor
in razdalje
… ne vem, če je bila tam hiša, če bo* tam
vrt,
vendar znaki zapisujejo in vsak znak ima ime,
vsako ime svojo usodo.


Ne bodi virtealna kakor sonce,
ki je v zimskem dnevu
Že v zatonu in ga je moč
videti samo zaradi svetlobe

v igri lomljenja;
o muza
večerna,
ki navdihuješ moje poti, hitra
in temačna, ti bodi resnična


Je trenutek Horaca
in je trenutek,
ki zažge čas,
ki moj dih spoji
s tistim dihom, ki ustvarja večnost:
nemogoče stvari,
ki pavendar imajo smisel,

ker se resničnost začne tukaj,
kjer se nihče, razume,
ni izgubil


 

Za kakšno avanturo
Prehojene poti in tiste, po materi
vedno hodiva, z obzorjem pred sabo in
bleščečim
soncem. Nato dei, nato sneg,
zdaj prevleka tvoje ljubezni-,
zdaj ljubezen razuma.

Ta tek po meri človeka, to
univerzalno gibanje zvezd.


 

Vzhod, ki ho prišel
je vedno iz nas-stvari: včeraj, danes, jutri;
zdaj pod snegom, zdaj v zlatu kašč;
priti..
in za stavke, za imena, za petje
…..
Nato redek trenutek in nato:
zakaj nam oddaljuješ
Boga v pogledu?
Tista nepredvidena sedanjost,

ki izginja,
tisti nič ustvariti si iz hrupa,

izpuhteti:
kot se na steklu izbrišejo znaki,
in vlažna misel

sape

 


 

Nad poljem, prekritim s siano in opali
žari sonce in zaneti
besede;
napol poslušane, napol
poustvarjene
- tako kot um
ki na dnu oblikuje besedilo
med hladom in mislim, v zavoju
Vračanja


Somrak, ki ga nikoli nisi videl
iz višine,
ko se svetloba zaje med skalne vrhove
in dan v pepel.
Steze, ki se spuščajo med *sencami,
ki se smučajo odiepljene
od obzorja.
Sinje moder je tisti led in tvoje darovanje
ognja, ki ga vsebuje


Ta poezija, ki gleda v obraz tistega,
ki umira, je hvaležna in je magična

kot megla, ki se dviguje
v jutru konec poletja,
nad poljem, ali nad morjem.
Ima moč sonca, sinjine in vetra,
ni samo zemeljska in ni svèta,
a za vse, kar umira in se rojeva
se prižge in joka in poje


Za kakšno avanturo
Prehojene poti in tiste, po katerih
vedno hodiva, z obzorjem pred sabo in
bleščečim

soncem. Nato dež, nato sneg,
zdaj prevleka tvoje ljubezni,
zdaj ljuhezen razuma.

Ta tek po meri človeka,
to univerzaino gihanje zvezd.



Somrak, ki ga nikoli nisi videl
iz višine,
ko se svetloba zaje med skalne vrhove
in dan v pepel.
Steze, ki se spuščajo med sencami,
ki se smučajo odlepljene

od ohzorja.
Sinje moder je tisti led in tvoje
darovanje ognja, ki ga vsebuje


Ta poezija, ki gleda v obraz tistega,
ki umira,
je hvaležna in je magična
kot megla, ki se dviguje
v jutru konec poletja,
nad poljem, ali nad morjem. Ima moč sonca,
sinjine in vena,
ni samo zemeljska in ni svèta, a za vse, kar umira
in se rojeva
se prižge in joka in poje


imagepdf

Almanacco dello specchio, Mondadori,
Milano, 2006
Iz italijanščine prevedla Nadja Dobnik.